Geološka tveganja obsegajo vse vrste naravnih nesreč povzročenih zaradi geoloških pogojev, kot so vulkanski izbruhi, potresi, cunamiji, pobočna masna premikanja (npr. plazovi), poplave in udori. Pri kakršni koli uporabi podzemnih virov se moramo zavedati obstoječih geoloških tveganj, ne glede na to ali so ti sproženi naravno ali zaradi vpliva človeka oziroma antropogenih aktivnosti.

Na območju predalpskih sedimentacijskih bazenov je potresna nevarnost edino večje geološko tveganje, ki je povezano s podpovršjem. Potresi običajno nastanejo v Zemljini skorji v globini več kilometrov in so vezani na hribinsko napetost ter prelome, ki so posledica tektonskih procesov pri nastajanju gorovij, kot so Alpe in Apenini. Čeprav so epicentri močnejših potresov locirani v globinah daleč izven dosega človekovega vpliva, lahko posledice naših dejavnosti plitvo pod površjem sprožijo seizmične dogodke v geološko tveganih področjih. Zato je potrebno za vsak obsežnejši poseg za rabo potenciala podpovršja preučiti tudi vidike morebitnega seizmičnega tveganja.

Seizmično tveganje v Severnem Molasnem bazenu je dokaj nizko. Seizmično najbolj aktiven je zahodni del bazena, medtem ko so potresi na Bavarskem in v avstrijskem delu bazena redkejši. Večina potresov na tem področju je nastala izven Molasnega bazena, na območju alpskih narivov ali razširjanja v Zgornjerenskem grabnu. Iz preteklosti poznamo poročila o uničujočih potresih na jugozahodu, npr. potres pri Annency-ju v Savoy-u v juliju 1996 je dosegel magnitudo Mw=5,3. Zaradi aktivnega alpskega narivanja na območju Alp in gorovja Jura, je to območje še vedno seizmično dokaj aktivno.

Tudi v severovzhodni Sloveniji ne poznamo večjih zgodovinskih potresnih dogodkov.

Ravno nasprotno pa je Padska nižina, stisnjena med dvema gorovjema, zaznamovana z znatnim potresnim tveganjem. Tu se stikajo na jug vpadajoči Alpski pokrovi, ki gradijo severi del bazena, ter proti severu nagnjeni Apeninski pokrovi, ki oblikujejo južni del bazena. Posledica takšne geološke zgradbe je potres v Mirandoli z magnitudo Mw=5,8, ki je nastal v maju 2012. Uničujoči zgodovinski dogodki v severnem in osrednjem delu Padske nižine, kot sta bila potres v Veroni leta 1177 in magnitude Mw=6,5 ter v Brescii leta 1222 z magnitudo Mw=6,0, so verjetno povezani z globokimi prelomnimi sistemi Alpskega gorovja poimenovanimi Giudicarie in Schio. Drugi pomembni seizmični dogodki npr. potres v Ferrari leta 1570 (Mw=5,9) in v Soncinu v Cremoni leta 1802 (Mw=5,6), so povezani z narivanjem Apeninskih pokrovov globoko pod Padskim bazenom proti severu.

Kot je razvidno iz potresa v Padski nižini v letu 2012, lahko utekočinjenje tal zaradi potresnih udarnih valov zelo poveča učinke potresa. Pri ocenjevanju potresnega tveganja je zato potrebno upoštevati tudi razporeditev nevezanih sedimentov plitvo pod površjem. Podobni procesi, ki jih povzroči nenadzorovan odvzem podzemne vode in s tem znižanje gladine podzemne vode, lahko vodijo k hitrejši kompakciji drobnozrnatih sedimentov, kar lahko sproži posedanje tal in udore.

Trajnost razvijanja geopotencialov zahteva temeljito presojo geoloških struktur, ki so lahko vir potresne nevarnosti ali povečajo učinke potresa - vsaj na tistih področjih, kjer je ta dokazana ali pričakovana. V okviru projekta GeoMol bodo opredeljene seizmogene strukture v najbolj ogroženih območjih, hkrati pa se bodo s stališča povečanja učinka potresov in prekomerne rabe podzemne vode ovrednotile tudi nevezane plitve plasti sedimentov. Modeli, pripravljeni v okviru projekta GeoMol, bodo prikazovali 3D-informacije o strukturni zgradbi podpovršja in s tem zagotovili pomembno osnovo za odločanje o varnem, trajnostnem in družbeno sprejetem uvajanju zelene proizvodnje energije in skladiščenja v podpovršju.